Uvedba gratis voženj za upokojence je bil prvi politični cukrček, potem so sledile poceni mesečne za delavce, poceni so tudi vožnje za šolarje in dijake. A kaj, ko vsa ta dobrota ni bila zasnovana dovolj strateško, premišljeno. Prevoznikov ni dovolj. Kaj pa zdaj? Imamo problem. Spet, kajne?
Precej pogosto se dogaja in to na mnogih relacijah po Sloveniji, da potniki ostajajo pred polnimi avtobusi in ostanejo brez prevoza. To se dogaja tudi ljudem, ki so kritično vezani na to, da pridejo v službo, šolo ali pa k zdravniku na pregled. Včasih je naval tolikšen, da vstop vsem ni možen niti na začetni postaji avtobusa. Kdor ne verjeme se naj sprehodi do strahote, ki jo Slovenija razkazuje v samem centru “najlepšega mesta na svetu”, imenuje se glavna avtobusna postaja, ki bi je bil težko ponosen celo Afganistan.
Podobno se dogaja v turističnih središčih, na Gorenjskem, Obali in še kje. Sploh v terminih, ko se upokojenci malce odpravijo na lepše, seveda z avtobusom, kakopak, če je zastonj. Rezervacije vstopnic so misija nemogoče in zato se tudi starši vse bolj sprašujejo, kako naj otroke zanesljivo pošljejo v šolo, kljub domnevno urejenemu javnemu prevozu.
Avtobusi, ko so polni, niti ne morejo več sprejemati potnikov na vmesnih postajah. Omejitve so tudi, kadar pot poteka po avtocesti, saj tedaj ne smejo potniki stati na stojiščih, kar močno zmanjša kapacitete prevoza. Skratka problemov je ogromno.
Izvirni greh je v tem, da ni dovolj le podarjati mesečnih gratis vstopnic upokojencem, poceni mesečnih delavcem in dijakom ter šolarjem. Treba je poskrbeti tudi za infrastrukturo, kar pa je itak rak rana te države. Tako primanjkuje kapacitet in tudi voznikov avtobusov ni ravno na pretek. Pravzaprav jih je premalo. In krog je zaprt, kako se bo razrešil pa lahko le ugibamo. Vemo samo, da bo trajalo, kot vse v tej državi.
Ob tem je naravnost smešno spodbujanje politike, evropske in slovenske, k “zelenemu prehodu”. Pa koga flancajo s temi nebulozami, če je Slovenija vzorčni primer popolne centralizacije, kamor mora praktično vsak drugi državljan, če želi delati, živeti ali se kakovostno zdraviti in šolati. Še javna uprava si raje odreže dve roki, kot da bi kakšno ministrstvo prestavila v, recimo, Duplek. In potem imamo gneče na avtocestah iz vseh smeri, vse dni. Vzporedno pa ne funkcionirajo dovolj dobro niti s potniškim prometom na železnicah, zadnja leta pa so počepnili še avtobusi.
Rešitev lahko pride le v dogovoru politike, prevoznikov in tudi, vsaj začasno, v krčenju ugodnosti. Morda pa bi veljalo razmisliti, da se uvede obvezne rezervacije za koristnike brezplačnih vozovnic in se jih omeji na največ 30 odstotkov kapacitete avtobusa. Žal je treba reči bobu bob: bolj pomembno je, da v službo pride delavec in v šolo otrok, kot upokojenec gratis na Bled. On ali ona lahko prevoz tudi rezervira. Ne vemo, idealnega scenarija, ki bi bil izvedljiv, verjetno ni. A stati na mestu in gledati razpad še enega družbenega sistema, enako kot se to dogaja pri zdravstvu, je pač težko.