Velike gume so lepe, a svinjsko drage – plačamo pa jih kar sami!

Moti me trend ogromnih gum. Takšne so drage in zlahka cena kompleta doseže tudi tisočaka, plačujemo pa vse to kupci. Zakaj nas proizvajalci nadlegujejo s takšno izbiro, ki podraži vozilo in vzdrževalne stroške? Z lepoto, a manj uporabnostjo in udobjem?

Včasih smo lepo shajali s 14 colskimi gumami. Malce boljši avti so imeli 15 colske, zares dobri pa 16 col. Potem se je začelo in danes je vstopni prag marsikje kar 17 col, homologacija pa kaže, da avto prebavi tudi 20 col. Pri nakupu vozila dobite, kar si omisli proizvajalec. Bolje kot je avto opremljen, večje gume ima.

Večje gume so šit

Evo, bodimo brutalno iskreni. Šit so. Ko kupimo nov avto, je zaradi večjih gum dražji; večje pnevmatike, večja platišča imajo ceno. Ko kupimo nove gume, jih spet plačamo kot da so zlate. Vmes pa vulkanizerji svoje storitve tudi cenijo glede na velikost gume, ki jo montirajo na vozilo ali hranijo pri sebi. Večje gume namreč pomenijo višji strošek menjave letnih in zimskih pnevmatik, včasih tudi dražjo hrambo. Zaradi domnevne lepote večjih gum nas v kakšnih 5 letih to ugodje stane vsaj 1000 do 2000 evrov dodatnih stroškov, če v to vštejemo višji začetni strošek, višje stroške vulkanizerjev in višji strošek novih gum, ko se stare iztrošijo.

To pa še ni vse. Potrebujete komplet zimskih in letnih, pri nakupu avtomobila pa dobite le nameščene, letne ali morda zimske. Torej vas v najkasneje pol leta po nakupu novega avta čaka investicija, ki komot doseže 1000 evrov za še en sezonski komplet gum. Ne pozabimo še, da velike gume praviloma pomenijo nizek profil in zato bolj trdo vožnjo, kar je na naših cestah lahko kar problem, sploh tam, kjer so jih nazadnje zares obnavljali še v času, ko je Tito še dihal.

Manjše gume so zaradi večjega profila bolj mehke za vožnjo, kar je morda problem le, če ste notorični divjak in vam »lega na cesti« ter »dinamična vožnja« pomenita vse. Pa pustimo šalo ali resnico na strani. Redkokdaj potrebujemo dinamiko res športnih nizkoprofilnih in dimenzijsko velikih gum pri normalni vožnji. V 99% časa pride bolj prav udobje in pa tudi to, da imajo manjše gume večjo višino, profil, torej  bomo zaradi tega tudi draga platišča težje poribsali pri plezanju po robnikih pločnikov.

Varčevanje pri rezervnih gumah

Kje so časi, ko smo v prtljažniku ali pod havbo dobili rezervno gumo normalnih dimenzij. Danes je celo velik del »SUV« vozil opremljenih s kompletom za popravilo pnevmatike, ki je šit. Šit zato, ker to ni trajna rešitev, rešuje le tisto kratko vožnjo do vulkanizerja, komplet moramo delno po uporabi nadomestiti (=plačati) pa še kaj bi se našlo. Zavedate se tudi, da vam ta komplet vedno ne bo pomagal, če je guma preveč poškodovana, tedaj vam ostane asistenca in posledično pokvarjen dan.

Čemu moramo prenašati ta šit? Ja, domnevno zaradi teže rezervnega kolesa in s tem povezane porabe. Kar je spet šit izgovor, resnica je, da proizvajalci varčujejo pri strošku rezervne gume. Ideal je rezerva polne velikosti. Tega skoraj ni več. Zato je sreča, če dobimo v vozilu vsaj zasilno rezervno gumo manjših dimenzij. Patetično pa je, da še tega manjka. Izgovor je tudi, da se prazne gume dogajajo zelo redko. Hja, meni nekje na 3 leta, po Murphyju sredi noči ali nekje, kjer bi asistenco čakal dlje časa. Pa ne pozabimo, da bi morebitno menjavo uničene gume v teh časih plačal z vsaj eno ledvico, saj je smotrno menjati vsaj obe gumi na eni osi, kar pri recimo 20 colskih in če se držimo najbolje ocenjenih pnevmatik, hitro stane kakšnih 400 evrov, lahko tudi več.

Daje nam normalne gume kot izbiro!

Resnično bi želel, da proizvajalci stranke vprašajo ob nakupu vozila, kakšne gume naj bodo nameščene. Vem, da bi sam takoj pomahal svojim serijskim 20 colskim Michelinkam na mojem novem Renault Australu. Avto je že lep, odlično opremljen, a je del te opreme tudi XXL komplet “felg” in gum. Me pa že vnaprej boli nadledvična žleza, ko si izračunam, da bom v kratkem za 4 solidne zimske gume moral plačati okoli tisočaka. Veliko raje bi izbral recimo 18 colske, če bi mi kdo to možnost ponudil ob nakupu. Pa je seveda ni.

Dajte nam tudi možnost izbire letnih/zimskih/celoletnih gum

Zim s snegom je vse manj. Nekateri se vozijo samo tam, kjer so ceste hitro in odlično urejene, ne vozijo po Alpah, prelazih, hribovskih klancih ali pa morda živijo na Krasu, obali in sneg vidijo predvsem na TV in morda izjemoma, kadar se zapeljejo bolj v notranjost države pozimi. Zakaj bi nekdo s takšnim profilom vožnje morel imeti odlične zimske gume? Pa plačevati 2x letno premontažo in hrambo in še kaj? Trdim, da bi marsikdo raje že ob nakupu izbral celoletne solidne gume z oznako M+S, ki so OK pozimi, OK poleti, nikjer pa popolne. Pa jih morda sploh en rabi, ker vozi umirjeno, preudarno in tam, kjer ni ekstremnih razmer. Sam vem, da bi ob nakupu svojega Renault Australa takoj izbral dvoje – za odtenek manjše platišče in pa celoletno gumo nameščeno že v tovarni.

Kdo lahko to spremeni? Kupci. Tako da začnemo uporabljati Excel in popisovati strošek lastništva vozila. Nakup, amortizacija, vsak servis, strošek gum, zavarovanja, registracije, vinjete, vse to preračunano na dejanske letne kilometre. Ko boste imeli takšen Excel, boste ugotovili, da je gorivo in deci gor ali dol pri porabi precej majhen delež celotnega stroška z imenom avtomobil. In da gume postajajo vse večji strošek.



Članek je mnenjski, odraz mnenja avtorja in nujno ne predstavlja uredniške politike.