Ah, dron. Sijoča obljuba svobode, ptica iz titana in plastike, vaše osebno oko v nebu. Sanjate o posnetkih Jadrana, ki bi jih zavidal še National Geographic, ali o preletu zasneženih Alp, ob katerem bi se Michael Bay zjokal od sreče. Čudovita vizija.
A preden poletite, vas bo na trda tla z vso silo butnila realnost v obliki Agencije za civilno letalstvo in njenih evropskih šefov. Letenje z dronom danes ni več hobi, ampak polno zaposlen projekt v menedžmentu birokracije.
Prvi udarec: Registracija – vaš elektronski žig
Pozabite na tisti romantični trenutek, ko prvič odprete škatlo. Ne. Prva stvar, ki jo naredite – še preden sploh povohate baterijo, daljinec in se zapodite v nebo – je, da sedete za računalnik. Postati morate “upravljavec sistema brezpilotnega zrakoplova”. Sliši se, kot da boste upravljali globalno mrežo satelitov, v resnici pa se le vpisujete v vladni register.
Če ima vaša naprava kamero (in zakaj bi jo sploh imeli brez nje?) ali tehta več kot 250 gramov, je registracija na spletni strani Agencije za civilno letalstvo neizbežna kot ponedeljkovo jutro. Ko jim zaupate svoje podatke, vam v zameno dodelijo magično registrsko številko operaterja. In tu se prične prava “zabava”. To številko morate fizično nalepiti na vsak dron, ki ga imate. A to je le začetek. Če vaš dron tehta več kot četrt kilograma, se začne znanstvena fantastika z imenom “Remote ID”. Številko morate vnesti v drobovje programske opreme drona, ki jo nato med letom neprestano oddaja v eter. V bistvu svoj dron prostovoljno spremenite v oddajnik, ki vpije: “Tukaj sem! In to je moj lastnik!” Pristojni organi lahko z namensko opremo v trenutku vidijo, čigav stroj jim brenči nad glavo. Veliki brat ne le opazuje, zdaj ima tudi vaše ime in naslov.
Sveta preproščina pod 250g: Oaza z imenom C0
A obstaja žarek upanja, majhen otok razuma v morju norosti. Ta otok se imenuje kategorija C0 in vključuje vse drone, ki tehtajo manj kot 250 gramov. Zakaj je ta številka tako magična? Ker so birokrati v Bruslju očitno presodili, da s tako lahko napravo ne morete povzročiti mednarodnega incidenta.
Inženirji pri DJI-ju so to seveda dojeli in ustvarili celo floto teh peresno lahkih čudežev. Govorimo o modelih, kot so:
- DJI Mini 3 in Mini 3 Pro: Revolucija v malem, ki je prinesla vrhunske kamere in senzorje v žepno velikost.
- DJI Mini 4K in Mini 4 Pro: Trenutni kralji kategorije. Tehtajo 249 gramov, na piko natančno. Sploh Mini 4 Pro ima kamero, ki snema v skoraj kinematografski kakovosti, vsesmerne senzorje za izogibanje oviram in toliko pametnih funkcij, da se vam zvrti.
- DJI NEO in DJI FLIP: Cenejša, bolj za vragolije, pod 249 gramov. Za začetnike priporočamo DJI NEO z daljincem. Komplet je pod 300 EUR in omogoča veliko za svoj denar. Tui fotke in video so povsem OK za družbena omrežja in selfije od zgoraj. Pa še razbili ju boste težje, ker so propelerji zavarovani v plastični kletki.
Z dronom iz te kategorije vam ni treba opravljati spletnega izpita. Registracija operaterja je še vedno obvezna (zaradi kamere), a zadostuje fizična nalepka na dronu. Brez elektronskega oddajanja identitete. To je največja svoboda, ki jo lahko danes kupite.
Kaj smem in kaj ne?
Samo nekaj pomembnejših pravil, če imate dron kategorije C0, nekatera pravila veljajo tudi za druge kategorije, a ostanimo pri najbolj razširjeni C0. Kaj ne smete? Med drugim ne smete leteti v strnjenih naseljih, pozabite na sosedovo parcelo in hišo, saj bi rabili njegovo soglasje in še dovoljenje iz Ljubljane. Lahko pa letite nad njegovo njivo. Prav tako ne smete leteti nad avtocesto, lahko pa preletite ostale ceste, ko na njih ni prometa. Prav tako lahko preletite posamezne ljudi, ne pa skupin ljudi, recimo ne smete leteti nad zborovanji, dogodki, koncerti, tekmami itd. Tudi na mesta pozabite, ker so skoraj vedno vsaj v pozidanem območju, pogosto pa tudi pod vplivom pravil in prepovedi letenja, ki izhajajo iz bližine letališč, heliportov itd.
Pozabite tudi na območje Triglavskega narodnega parka. Tam se leti le z dovoljenjem Triglavskega narodnega parka.
Leteli boste podnevi, ponoči ne smete. Izogibajte se dni, ko piha močnejši veter. Dron morate vedno videti, četudi ima radijski signal doseg dlje, kot sežejo vaše oči. Prav tako ne smete leteti višje kot 120 metrov nad točko pod dronom. Pri dronih to v praksi pomeni, da si zapomnijo točko, od kjer so vzleteli in višino merijo glede na to točko, ne glede na dejansko višino nad točko, kjer se v danem trenutku leta nahajajo. Kaj to pomeni v praksi? Zakonodaja pravi, da lahko letite največ do 120 metrov nad trenutno točko pod dronom. Če ste v hribih to pomeni, da bi lahko leteli v pasu, ki sega od do 120 metrov nad pobočjem hriba. Dron tega ne zmore, saj dovoli le 120 metrov nad točko vzleta. Če ste vzleteli v dolini, bo torej zabave 120 metrov nad točko vzleta konec. Pametna rešitev je, da se odpravite višje in od tam poletite z dronom, a pazite. Če boste recimo drona spustili nekje na vrhu 1000 metrov visokega hriba, boste kaj kmalu 120 metrov nad točko zemljišča pod dronom, zato imejte to v mislih. Čemu sploh te meje? Preprosto zato, da se zmanjša verjetnost trkov z drugimi udeleženci zračnega prometa. Ti se morajo načeloma držati višje kot 120 metrov nad zemljo.
Izpit in zavarovanje: Udarec na vašo denarnico
Če pa je vaš dron težji od magične meje 249 gramov, vas čaka finančno-administrativni udarec. Najprej je tu spletni izpit. Pripravite se na nekaj ur branja sicer dokaj koristnega gradiva o zračnih conah, operativnih postopkih in pravilih letenja. Nato sledi test s 40 vprašanji. Izpit je brezplačen, lahko ga ponavljate dokler ne dosežete vsaj 75% pri vseh sklopih izpita. Ko uspešno končate, prejmete potrdilo, da ste opravili usposabljanje za kategoriji A1 in A3. Ampak to vas še ne naredi pilota, saj lahko do te točke pridete brez ene minute letenja.
Če imate dron, sploh težjega od 249 gramov, razmislite o zavarovanju odgovornosti. To je nujno, če boste z dronom izvajali pridobitno dejavnost. To je nujno zlo, ki vas ščiti, če vaša leteča kosilnica strmoglavi na sosedov bleščeči BMW ali pa prileti komu na glavo. Letna premija vas bo olajšala za približno 100 evrov. To je vaša vstopnica v klub “odgovornih” letalcev, v resnici pa le še en davek na hobi, a boste zaradi tega malce bolj mirno leteli.
Mednarodna odiseja: Letenje po Evropi in hrvaška farsa
“Dobro,” si mislite, “bom pa spakiral dron in šel na dopust, tam bo lažje.” Morda na Hrvaško? Slana voda, sonce, idilični otoki… Sanjajte dalje.
Načelo “registriraš se enkrat, letiš povsod po EU” zveni odlično. Vaša slovenska registracija operaterja in izpit veljata tako na Finskem, Hrvaškem kot na Portugalskem. A tu se lepe novice končajo. Vsaka država ima namreč svoje nacionalne specifike, predvsem v obliki con omejenega in prepovedanega letenja.
Primer: Hrvaška. Tudi tam morate imeti opravljen izpit (za drone nad 250 g) in zelo priporočljivo je sklenjeno zavarovanje. Pred vsakim poletom morate obvezno preveriti njihovo spletno aplikacijo za zračne cone, imenovano AMC Portal in prijaviti let, četudi imate majhen dron kategorije C0. In tam vas čaka realnost. Želite posneti dubrovniško obzidje? Prepovedano, razen s posebnim in dragim dovoljenjem. Mislite, da boste leteli nad Plitvičkimi jezeri ali Krko? Pozabite, to so nacionalni parki, kjer je letenje strogo omejeno. Tudi okoli večjih mest, kot so Zagreb, Split in Zadar, boste našli ogromne rdeče cone okoli letališč. Vaša sanjska počitniška lokacija je zelo verjetno v območju, kjer je letenje z dronom enako dovoljeno kot ribolov z dinamitom. Še huje bo, če boste tisti Janez, ki bo snemal požare in skušal z dronom ujeti dramatične posnetke Canadairov, ki zlivajo vodo nekje po dalmatinskih otokih. So se našli tudi takšni, zato kar pozabite. Hrvaška ima še kakšno posebnost, ki terja dovoljenje. Ne samo, da za kakršno koli komercialno snemanje potrebujete predhodno dovoljenje njihove geodetske uprave. Pokazati jim boste morali tudi posnetke, preden jih objavite. Fino, kajne? Več o tem tukaj.
Vse zgoraj navedeno drži tudi, če ste “samo vplivnež”. Ko vaš sponzorski Instagram stori objavite okrepljen s posnetkom z drona, nekje na hrvaški obali, je to komercialna dejavnost in ste zavezani skozi predhodno prijavo geodetski upravi in nato še prijaviti polet na AMC portal. Skratka, brez obilice papirologije ne bo šlo.
Končno letimo? Ne, najprej poglejmo zemljevid!
Torej, imate registracijo, izpit, zavarovanje in ste preverili tuja pravila. Končno boste poleteli! Ampak kje? Pred VSAKIM poletom morate odpreti aplikacijo Agencije in preveriti zemljevid. Ta je pobarvan kot otroška pobarvanka, le da barve ne pomenijo veselja, ampak prepovedi. Rdeče cone: absolutna prepoved. Rumene cone: pogojno dovoljeno, pogosto s predhodno najavo ali posebnim dovoljenjem. Morda boste ugotovili, da je vaša lastna hiša v coni, kjer morate vsak polet najaviti, ker ste 5,1 km oddaljeni od letališča, namesto dovoljenih 5,2 km. Spontano letenje, tisti občutek svobode, ko zagledate popoln sončni zahod in bi ga radi ujeli iz zraka – pozabite. To je preteklost.
Slovenija, polna “zaskrbljenih” ljudi – ki jih skrbi zasebnost, čeprav ne zanimajo nikogar
Življenje vam bodo grenili tudi ljudje, ki menijo, da jih snemate. Pri tem pa ne pomislijo, da so manj zanimivi kot na pol gnila kumara na vrtu in da jih noče več fotkati niti lastna mama, kaj šele kdor koli drug. Njihova zasebnost vas ne itak zanima, ampak ne skrbite, ne manjka zaskrbljenih Janezov in Mojc, ki jih skrbi njihova zasebnost in če “imate papirje”. Seveda so ob tem vrhunski (ne)poznavalec predmetne zakonodaje in imajo svoje “mnenje”. Skratka, v naši deželi boste imeli stika z mnogimi precej butastimi ljudmi, zato raje letite z dronom daleč stran, v samoti. Škoda živcev za ukvarjanje s sodržavljani.
Končna sodba 3.0: Je sploh še vredno truda?
Ko potegnemo črto, je slika brutalno jasna. Letenje z dronom ni več dejanje svobode, ampak birokratski maraton. Zahteva registracijo, elektronsko sledenje, izpite, zavarovanja, nenehno preverjanje zemljevidov in poznavanje pravil, ki so tako zapletena, da bi jih lahko uporabili za testiranje kandidatov za NASO. Mednarodne meje ne ponujajo pobega, le drugačen logotip na istih pravilih. Je sploh še vredno? Presenetljivo, da. Če ste pripravljeni na ta administrativni križev pot, če kupite dron iz kategorije pod 250 gramov in se tako izognete najhujšemu, ali če ste preprosto dovolj trmasti, da greste skozi vse obroče… potem je nagrada še vedno tam. Tistih 15 minut v zraku, ko gledate svet iz perspektive, rezervirane za ptice, je lahko vredno ur frustracij na tleh. Ampak res morate biti predani. V nasprotnem primeru prihranite denar in si kupite res dober daljnogled.
