Čas branja: 5 min
  • Naj dvigne roko tisti, katerega otrok do 20 leta ni na nobenem družbenem omrežju.
  • Sedaj naj dvigne roko tisti, katerega otrok je kar koli o tem izvedel v slovenskem osnovnem ali srednjem šolstvu.

Hvala. Verjamem, da ste relaksirali svoje mišice.

Sedaj sledi 5-10 minut branja, opozarjam, da bom skakal med temami. To je namerno. Želim te dregniti na več področjih razmisleka.

Minister nima težav službeno objavljati na Facebooku, njegovi šolniki pa so na družbenih omrežjih raje odsotni.

Minister za šolstvo komunicira na Facebooku, šolstvo pa otrok o spletnih omrežjih ne uči sistematsko. Po svoje je smešno, da vrhovni general šolstva ve, kako pomemben del družbe so družbena omrežja. Nenazadnje se mu tam dogajajo peticije. Hkrati pa so šole skoraj črna luknja informacijske dobe, izjema so predvsem učenci, ki po torbah skrivajo mobitele in učitelji, ki v bolj ali manj napredne sisteme in eAsistente vnašajo milijon birokratskih podatkov, da je volk sit in koza mrtva.

Še več, pogled v učilnice pokaže, da so informacijsko naše šole podhranjene. Stari računalniki, delovni zvezki in učbeniki pa v letu gospodovem 2019 še vedno nastajajo na računalnikih, tiskajo se z računalniki, a potem končajo na papirju in v torbah. Razumem pomen motoričnih sposobnosti in znanja finih gibov, ki spremljajo pisanje, a vseeno.

Šolniki na skoraj vsakem roditeljskem sestanku in govorilnih urah izpostavljajo, naj pazimo, kaj otroci počno na spletu. Da tam trošijo preveč časa. Da naj se umaknejo “dol”. Da so odvisni od digitalnega. Se strinjam. Res so, mnogi. Moti me, da so igre na prvem mestu, namesto, da bi otrokom dali tudi bolj uporabno plat digitalne družbe. Konec koncev bodo ti mladi nekoč delali in tedaj bodo večino časa za računalniki. Znati bodo morali še veliko več, kot zgolj odpreti Facebook.

Želite še več? Slovenske šole imajo pogosto strani na Facebooku. Super? Poglejmo, kakšno mnenje ima o tem mediju organizacija Safe.si za varno uporabo interneta. Mimogrede, njeno delovanje omogočajo Ministrstvo za javno upravo, FDV, sofinancira jih tudi EU.

Nič ne slišim, nič ne vidim, nič ne obstaja?

Sedaj pa poglejmo, kaj še počno. Skoraj vsi mladi so na več socialnih omrežjih. Tam so brez da večina razume splošne pogoje, ki jih potrjujejo. Tam so brez znanj, kaj je prav in kaj ni. Tam so izpostavljeni tveganju, vsaj izgube osebnih podatkov, če ne še česa. “To je naloga staršev!”, pravijo učitelji. Drži. Ampak tudi šole so zato, da otroke nečesa naučijo. Zato je šolstvo super in potrebno in tudi zato so le redki starši, ki otroke raje učijo doma. Je tako naivno želeti, da bi v 21. stoletju šola po 20 letih obstoja družbenih omrežij le sprejela ta fenomen?

Za digitalno pismenost vsaj toliko ur kot za etiko in domovinsko vzgojo

Poskrbeti, da imajo naši otroci o svetu digitalne ekonomije in komunikacije vsaj toliko izobraževanj, kot ga imajo o domovinski vzgoji in etiki. To je minimum.

Vrli pedagogi bi lahko pomislili, če lahko na sodoben način lažje vzbudijo zanimanje otrok za vsebine, ki jih podajajo. Cilj vseh je znanje, kajne? Torej sprejmimo realnost, da današnja mladina živi v medsebojno digitalno povezanem svetu, kjer so odnosi pogosto izvajani neosebno. Kjer mnenja ustvarjajo spletni vplivneži. Kjer je angleščina bolj razširjen jezik kot materni. In v svetu, kjer se informacije podajajo multimedijsko ter interaktivno, lahko tudi prilagojeno specifikam posameznika. Hej, še Google ti servira personalizirane informacije, enako Quora, Facebook, pravzaprav vsi. Z razlogom. Ker tako lažje prodre v tvoje misli in zavest, ker te s tem motivira, da klikaš naprej in naprej.

Dr. Andrej Adam, profesor filozofije na Gimnaziji Ravne, za časnik Večer“Imamo tehnologijo, ki omogoča državljanom večjo demokratično udeležbo, hkrati pa se soočamo z nerazsvetljenostjo istih državljanov. Tehnologija je prehitela zavest. Mislim, da je to velika težava sodobne družbe, ki se kaže na vseh področjih, ne samo v medijih, ampak tudi v drugih družbenih podsistemih, v šoli in drugod.”

Motivacija

Imamo problem, ker otroci niso motivirani? Lahko iščemo krivce doma, v šoli, v sistemu. Morda pa si le priznajmo, da je svet danes drugačen in da smo skoraj vsi povsem prepleteni z računalniki, internetom, družbenimi omrežji, mobiteli in vsemi čudesi, ki jih še 20 let nazaj ni bilo. Televizija je danes za mlade skoraj neobstoječa. Raje imajo YouTube. In o njemu največ izvedo drugje, kot v šoli. Včasih so brez osnovnih znanj, ki bi jim omogočila, da varno in učinkovito uporabljajo tiste prednosti digitalnega, ki jih imamo sedaj prvič v zgodovini na voljo skoraj vsi.

Naučiti jih, kako učinkovito Guglati

Lepo je znati iskati. Ne samo v knjižnicah. Tudi na spletu in tam je Google alfa in omega. Danes ni problem pomanjkanje informacij. Izziv je, kako jih odkriti, izbrati in oceniti njihovo kredibilnost. Google je pri tem ključno digitalno orodje. Zmore ogromno, morda večina uporabi le nekaj odstotkov njegovih zmožnosti. Za izobraževanje o tem bi zadoščalo samo nekaj šolskih ur. Znanje bi ostalo in zainteresiranim odprlo vrata. Od tu dalje bi se znašli sami. Ker bi vedeli, da se jim splača in olajša življenje.

Družbena omrežja niso samo zabava

Iz dokumenta “The Role od Social Media in Education“, London College of International Business Studies, avtorja Khanyie Dlamini

Social media has gained credibility over the years as a trusted source of information and platform where organisations can interact with audiences.

Connecting with experts on topics via social media.

Institutions communicate with students via YouTube and Facebook.

It helps in Research process.

Enhanced Learning management systems.

Learners can build social credibility

Na družbena omrežja pri mladostnikih hitro pogledamo iz omejene perspektive. Kot da so nujno nekaj slabega, odvračajo pozornost in so škodljiva v izobraževalnem procesu. Morda pa gre predvsem za slabo razumevanje, da so ta realnost v glavah šolarjev in da so zanje nekaj, kar jih bo verjetno spremljalo celo življenje. Tako kot naše očete elektrika, ki je morda še pradedki niso poznali.

Kar ne poznamo, nas straši. Česar ne obvladujemo, odrinemo stran. Ampak to na dolgi rok ne koristi.

Pogled laičnega “predavatelja”

Vsake toliko moram komu kaj predavati. Tedaj se vprašam, kakšne metode bom uporabil za doseganje učinka. Kako motivirati, kako ohraniti pozornost, kako poiskati skupni imenovalec, metode, ki bodo blizu čim več udeležencem.

Nekaj misli.

Socialna omrežja

Uporabljam jih za promocijo vsebine, dogodka. Na njih pogledam, kdo so udeleženci. Včasih dobim kakšno zamisel, kako se jim še bolj približati, da bodo od predavanja odnesli čim več. Oni spoznajo mene, jaz njih. Skupaj smo team. In povezuje nas tudi Zuckerbergov izum, Facebook, še bolj pa Microsoftov LinkedIN.

Vpogled v socialna omrežja mi nudi tudi zaznavo duha časa. Katere teme so “in”, kakšna mnenja se krešejo, kako lahko aktualno in zato zanimivo tematiko uporabim za prikaz tistega, kar bi rad prenesel “učencem”. Ja, tukaj gre za iskanje raporta in držanje pozornosti. Kateri učitelj v osnovni šoli recimo odpre debato o igri Fortnite in jo aplicira na svojo snov? Zasluži si vsaj en plačni razred več.

Digitalni državljani

Ko stojim pred ljudmi vem, da so vsi digitalni državljani. So na internetu, bolj ali manj vešči. V glavnem so znanja pridobili sami, od kolegov, vplivnežev na spletu, nekaj malega skozi funkcionalna izobraževanja v službah. Imajo svojo prezenco na družbenih omrežjih in soustvarjajo javna mnenja. Tudi mojega. Zato jih ne spoštujem le kot ljudi iz mesa in krvi temveč tudi kot digitalni odsev tega. Vem, da bodo znanja aplicirali tudi digitalno.

Danes z vsako izkušnjo bogatimo tudi svoj digitalni nastop, javno podobo. In enako je v šoli. Kaj bi bilo lepšega, če bi šolarja navdušili tako zelo, da bi na Facebooku objavil nekaj, kar mu je učitelj na zanimiv način prezentiral v šoli.

Še več? Koliko učiteljev svoje znanje deli tudi javno na družbenih omrežjih? Koliko učiteljev ima LinkedIN? Če si strokovnjak, in oni pogosto so, potem deli svoje s svetom. Preskoči meje svoje učilnice, gradi svojo digitalno prisotnost, bodi svoja osebna blagovna znamka. Noro? Niti ne. Ljudje plačujemo, da nas v zrelih letih izobražujejo tisti, ki so močno prisotni tudi na spletu. Tony Robbins? Kje si zanj izvedel(a) prvič? Samo en, morda populistični, primer.

Cena

Koliko stane Facebook? Google? Instagram in LinkedIn? V denarju nič. Na voljo so zgolj z dostopom do spleta. Poleg tega so to platforme, ki so množično prisotne pri večini ljudi. Kaj lepšega, kot njihovo pozornost ujeti in fokusirati preko vzvoda, ki jim je skupen. Vsa ta omrežja in portali so ključni elementi naše digitalne podobe, avatarja. Preko njih lahko inteligentno nagovorimo marsikoga. Ne potrebujemo dragih investicij v softver, hardver. Predvsem v znanje in odprte glave. Za prvo bi lahko skrbeli že na Pedagoški fakulteti pa tudi na vseh izobraževanjih, ki učitelja opolnomočijo, da uči. Odprte glave pa so itak predmet večnega učenja. Kar navadimo se na to.

Simon Šketa

Simon Šketa, dolgoletni novinar, nekdanji vodja službe za odnose z javnostmi v Mobitelu, danes odgovoren za vplivneže v Telekomu Slovenije. Hkrati solastnik kulinaričnih medijev SKETA.si in PRESNO.si ter vplivnež. V svoji karieri je sodeloval z več 10 vodilnimi podjetji v Sloveniji in multinacionalkami, kot so Samsung in Henkel.