Če bi vam nekdo pred tridesetimi leti rekel, da bodo v Trbovljah namesto premoga kopali podatke za NASA-o in razvijali sledilnike, ki jih kupuje ves svet, bi ga verjetno poslali na pregled. A danes je to resničnost. Zasavje, nekoč sinonim za težko industrijo, stavke in onesnažen zrak, izvaja enega najbolj fascinantnih gospodarskih preobratov v Evropi. Je to model za prihodnost Slovenije?
Ko se peljete z vlakom ob reki Savi, se pokrajina med Litijo in Zidanim Mostom zoži. Hribi postanejo strmi, dolina tesna. Tu, v revirjih, je nekoč srce Slovenije bílo v ritmu krampov. Danes ritem narekujejo algoritmi, precizna mehanika in globalne ambicije. Zasavje se tiho, skromno, a vztrajno preobraža v centralo visokotehnološke industrije. Ne gre več za naključje ali osamljen primer uspeha; gre za nastajajoč ekosistem, ki ima potencial, da spremeni gospodarski zemljevid države.
Od dimnika do vesolja: Kdo so novi knapi?
Simbol te preobrazbe ne bi mogel biti bolj očiten. Trboveljski dimnik, najvišji v Evropi, ne bruha več dima. Postal je turistična atrakcija in poligon za plezalce. Še vedno je simbol in opomnik, kako pomembni so ti kraji skozi zgodovino. A prava energija se je preselila v dolino, v prostore nekdanje Iskre in rudniških obratov.
Vlečni konj je nedvomno Dewesoft. Podjetje, ki sta ga ustanovila Jure Knez in Andrej Orožen, je svetovni fenomen. Njihovi merilni instrumenti so standard v avtomobilski in vesoljski industriji. Ko Elon Musk lansira raketo, ko Ferrari testira nov motor, so zraven Trboveljčani. A Dewesoftova največja inovacija ni le tehnološka, temveč družbena. S svojim modelom solastništva zaposlenih in vlaganjem v lokalno okolje so ustvarili »gravitacijsko polje«, ki preprečuje beg možganov. Pravzaprav jih vse bolj privlači tudi iz drugih regij.
Toda eno podjetje še ne naredi industrije. Uspeh Dewesofta je rodil Katapult – verjetno najbolj specifičen podjetniški inkubator v regiji. Za razliko od ljubljanskih »coworkingov«, kjer kraljujejo aplikacije, Katapult diši po olju, spajkanju in plastiki. Tu domujejo »hardverski« startupi. Tu je nastal Chipolo, svetovna uspešnica pametnih iskalnikov predmetov, ki je Zasavje postavila na zemljevid potrošniške elektronike. Tu deluje AformX, ki razvija letalske tehnologije in simulatorje letenja.
V nastajanju je Mesto akrobatov (City of Acrobats) na območju Lakonce. To ni le poslovna cona, to je vizija tehnološkega kampusa, a prilagojenega zasavski realnosti. Kampus, ki bo združeval razvoj, proizvodnjo in bivanje, s čimer želijo v Zasavje pripeljati inženirje iz Ljubljane, Maribora in tujine.
Nekoč ovira, danes prednost
Ena največjih ovir za razvoj Zasavja je bila desetletja njegova stigma. Onesnaženost. Prah. Žveplo. Ljudje so odhajali, ker so želeli dihati. Danes je ta slika drastično drugačna. Z zaprtjem rudnikov, termoelektrarne in tovarne cementa (oziroma njihovo posodobitvijo in strogimi ekološkimi standardi) je Zasavje zadihalo.
Zasavski hribi Kum, Mrzlica, Čemšeniška planina, so danes zeleni biseri. Regija, ki je bila nekoč ekološka tempirana bomba, danes paradoksalno ponuja visoko kvaliteto bivanja. Za programerja ali inženirja, ki se duši v betonski džungli in prometnih zamaških prestolnice ali dragih nepremičninah, postaja Zasavje privlačna alternativa. Nepremičnine so (še vedno) cenejše, narava je dobesedno na dvorišču, zrak pa je čist. Visokotehnološka industrija je tiha in čista. Ne potrebuje težkih tovornjakov s premogom, ne proizvaja smoga. Potrebuje le pametne ljudi in hitre internetne povezave in teh ne manjka.
Infrastruktura ujetnik geografije
Če ima Zasavje kje Ahilovo peto, je to cesta. Geografija je tu neizprosna. Ozka dolina reke Save pomeni, da je prostor omejen.
- Železnica je rešiteljica: Zasavje ima nekaj, o čemer lahko Posočje in recimo Koroška le sanjata – direktno, dvotirno in elektrificirano železniško povezavo. Vlak iz Trbovelj ali Zagorja je v centru Ljubljane, Celja, tudi Maribora v manj kot uri. To je ključna prednost za mobilnost kadrov in povezavo s svetom.
- Cestna kalvarija: Cestne povezave pa so druga zgodba. Glavna žila proti Ljubljani vodi čez Izlake na Trojane, k avtocesti. To je ovinkasta, obremenjena in nevarna cesta, ki duši pretok in obremenjuje prebivalce krajev ob njej. Še huje je proti vzhodu. Cesta Hrastnik-Zidani Most ob Savi je sramotno ozka in nevarna, njena prenova pa se vleče kot jara kača. Pot preko Rimskih Toplic je sicer možna, a daljša.
Tu v igro vstopa »sveti gral« zasavske infrastrukture: relativno kratek predor v Savinjsko dolino. Ideja o tunelu, ki bi Trbovlje direktno povezal s Preboldom ali Šempetrom in s tem na štajersko avtocesto, je stara, a nikoli bolj aktualna. Takšen tunel bi Zasavje spremenil v logistično središče. Nenadoma bi bili 15 minut stran od avtocestnega križa (MB – LJ in v bodoče tudi proti Velenju in Koroški!), s čimer bi se odprla vrata proti Celju, Mariboru in Avstriji. Brez tega tunela Zasavje ostaja »žep«, v katerega moraš namenoma zaviti, namesto da bi bil pretočen del omrežja. To mora urediti politika, ker to dolguje prebivalcem teh območij.
Brez izgovorov.
Cesta iz Trbovelj preko hribovskega prelaza v Prebold in nato na avtocesto je namreč zgolj slab izgovor. Ozka, ostri ovinki, naklon, neprimerna za resen tovorni promet, avtobusov praktično ni, na njej se dobro znajdejo predvsem motoristi. Pozimi je še posebej nevarna, saj svoje dodata poledica in sneg, višje kot se povzpne.
Bitka za kadre: Kako napolniti Mesto akrobatov?
Vse stavbe in stroji ne pomenijo nič brez ljudi. Zasavje se sooča z demografskim izzivom. Prebivalstvo se stara. Kljub uspehom Dewesofta in Chipola, regija še vedno potrebuje dotok sveže krvi.
Tukaj podjetja jemljejo vajeti v svoje roke. Ne čakajo na državo. Povezujejo se s šolami (Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje je ključni partner), štipendirajo in, kar je najpomembneje, ustvarjajo kulturo, kjer je biti inženir kul. Vzporednice lahko potegnemo s tujino: Zasavje poskuša postati slovenski Eindhoven (nizozemsko mesto, ki se je iz propada Philipsa prelevilo v tehnološko meko).
Lekcija za Šaleško dolino?
Zgodba Zasavja je izjemno pomembna za še eno slovensko regijo – Šaleško dolino (Velenje, Šoštanj). Tam se zgodba o premogu še ni končala, a se neizbežno bliža koncu (zaprtje TEŠ6).
Šaleška dolina je danes tam, kjer je bilo Zasavje pred 15 ali 20 leti. V fazi zanikanja in strahu, zavedanja, da bo zelo verjetno najprej slabše, preden bo šlo navzgor.
- Razlika v mentaliteti: Zasavje je doživelo trdi pristanek. Steklarna, rudniki, RTH, strojna tovarna – vse je šlo skozi katarzo, stečaje in stavke, nekaj se je transformiralo, vse ne. Ljudje in gospodarstvo se je moralo znajti. Iz te stiske in trme se je rodila inovativnost.
- Velenjski izziv: Velenje ima mehkejšo »blazino« v obliki Gorenja (Hisense) in še vedno delujočega energetskega sistema, a prav to je lahko past. Udobje lahko zaduši inovativnost.
Zasavje dokazuje Šaleški dolini, da življenje po premogu obstaja. In ne le to, lahko je boljše. A ključ ni v čakanju na državne subvencije. Ključ je v »bottom-up« pristopu, v lokalnih podjetnikih, ki si upajo sanjati globalno. Zasavje uči, da moraš namesto rudnikov graditi inkubatorje in namesto premoga kopati znanje.
Zasavje sicer še zdaleč ni na cilju. Manjka vsaj avtocestni priključek na štajersko avtocesto, manjkajo stanovanja za mlade družine, manjka hitrejša birokracija, manjka tudi več pozornosti medijev za ta pomemben center Slovenije. A smer je jasna. Regija ima v rokah vse adute, da postane slovenska tehnološka prestolnica v malem.
Imajo geografsko centralo, imajo železnico, imajo tradicijo tehničnega znanja in imajo vodilna in prodorna podjetja, ki delujejo kot svetilniki, magneti za ambiciozne, ki bi svoj posel in dom lahko našli tudi v revirjih. Manjka le še tisti zadnji preboj – infrastrukturni in mentalni preskok v glavah državnih odločevalcev, da Zasavje ni več socialni problem, ampak gospodarska priložnost.
Ko naslednjič pomislite na visoko tehnologijo v Sloveniji, ne glejte le proti Tehnološkemu parku v Ljubljani. Poglejte v ozko dolino ob Savi. Tam se, med zelenimi hribi in spomini na rudarstvo, pravkar piše prihodnost.
Akrobati so že na delu.
