Evropska unija je storila korak nazaj. “Veliki zeleni dogovor” je dobil precej umazan madež ali pa, odvisno od zornega kota, prepotrebno dozo realnosti. Novica, da bodo nova vozila z motorji na notranje izgorevanje dovoljena tudi po letu 2035 (pod pretvezo e-goriv), je v okoljevarstvenih krogih sprožila alarm.
Kritiki svarijo: “To je konec ambicij! Evropski proizvajalci bodo zdaj ustavili razvoj električnih vozil in še naprej služili na umazanih dizlih.” A takšno razmišljanje ni le pesimistično – je naivno in ekonomsko zgrešeno.
Mit o lenem evropskem velikanu
Ideja, da bo odprava popolne prepovedi nenadoma demotivirala evropsko avtomobilsko industrijo pri prehodu na elektriko, ignorira realnost zadnjih petih let. Mislite, da bodo v Wolfsburgu, Münchnu ali Parizu jutri zjutraj sklicali sestanek in rekli: “Fantje, ustavite tekoče trakove za električne, spet bomo delali samo 2.0 TDI”?
Seveda ne. Ladja je že zdavnaj izplula. Koncerni, kot so Volkswagen (VAG), BMW in Renault, so v elektromobilnost vložili desetine milijard evrov. Preoblikovali so tovarne, podpisali dolgoročne pogodbe za dobavo baterij in razvili namenske električne platforme. Poleg tega so na trgu že dolga leta in imajo tudi kar nekaj izkušenj z električnimi vozili.
To so naložbe, ki se amortizirajo desetletja. Pričakovati, da bodo ta tehnološki vlak ustavili zaradi birokratskega popravka v Bruslju, je nepoznavanje osnovne poslovne logike. Ti giganti so v električni trg že tako globoko vpeti, da poti nazaj preprosto ni več.
Pravi “šerif” ni Bruselj, ampak Kitajska
Še večja zabloda pa je prepričanje, da tempo narekuje Evropska komisija. Ne, tempo narekuje trg – in na tem trgu je nov, neusmiljen igralec. Kitajska.
Medtem ko se mi kregamo o sintetičnih gorivih, kitajski proizvajalci (BYD, MG, Geely, Nio…) na evropski trg pošiljajo ladje, polne tehnološko naprednih in cenovno konkurenčnih električnih vozil. Oni ne čakajo na leto 2035. Oni so tu danes. Vmes, ko se še odločamo, kaj bi pa nam na trg plasirajo svoje avtomobile s termičnimi motorji, ki so pri njih že zgodovinski relikt, pri nas pa mokre sanje mnogih, saj za drobiž nudijo več kot Nemec za ledvico. Tukaj je problem. Problem za EU. Ker imajo Kitajci poceni odgovor tudi na termične motorje. Torej bo EU elektrifikacija nujna, skupaj z ohranitvijo premijskega nastopa nekaterih znamk.
Če bi evropski proizvajalci “zaspali” na lovorikah motorjev z notranjim izgorevanjem in upočasnili razvoj e-vozil, bi s tem podpisali svojo smrtno obsodbo. Kitajci bi z veseljem zapolnili vakuum in prevzeli primat. Konkurenčna bitka je globalna in v tej bitki zmaga tisti, ki ima najboljšo tehnologijo in najboljšo ceno, ne tisti, ki se najbolj oklepa preteklosti. Evropski direktorji to vedo bolje od bruseljskih uradnikov.
E-goriva: Rešilna bilka ali igračka za bogate?
In bodimo iskreni glede “rešitve”, ki jo prinaša ta sprememba zakonodaje. Sintetična goriva? Da, tehnološko so mogoča, a so energetsko potratna in (trenutno) pregrešno draga. To ni rešitev za “ljudski avto”. To je rešitev, ki bo omogočila, da se bo po letu 2035 še vedno lahko prodal kakšen Ferrari ali Porsche 911. Za povprečnega Janeza Novaka pa bo ekonomika električnega vozila v prihodnjem desetletju skoraj zagotovo povozila ekonomiko tankanja sintetičnega bencina po 3 ali 4 evre na liter.
Res pa je, da se sedanja feminizirana EU politika oklepa vsake zelene neumnosti, ki je zrasla na njihovem woke meniju ozkoglednosti, ki EU počasi, a dokaj zanesljivo peha na rob globalne relevantnosti. Avtomobilska industrija je le žrtev nesposobne evropske politike.
