V srcu Bližnjega vzhoda se je zgodil dogodek, ki je pretresel svet in postavil pod vprašaj varnost ter (ponovno) tudi etiko vojskovanja. Pagerji, naprave, ki so nekoč veljale za zastarele, so postale orožje v rokah teroristov, četudi bi se izkazalo, da so ti državni. V eksploziji pagerjev, ki so jih uporabljali operativci Hezbolaha, je bilo ubitih najmanj ducat ljudi in ranjenih na stotine. Naslednji dan je sledil še en množičen napad v Libanonu, tokrat z walkie-talkieji. Kako je lahko prišlo do napada?
Napad, ki je spremenil pravila igre
Napad je bil grozljiv in šokanten. Strokovnjak je za Associated Press povedal, da so pagerji prejeli sporočilo, ki je povzročilo, da so zavibrirali na način, ki je zahteval, da nekdo pritisne gumbe, da jih ustavi. To dejanje je očitno sprožilo eksplozijo. Ampak kako smo prišli tako daleč, da imajo pagerji vgrajen eksploziv? In kako vemo, da samo tisti v rokah članov Hezbollana?
Elektronika je globalni posel in dogodki v Libanonu so ustvarili nepričakovano informacijsko meglo vojne. Skoraj vsi uporabljamo osebne elektronske naprave, ki lahko v določenih okoliščinah predstavljajo tudi tveganje. Najboljši primer so baterije, kjer vemo, da se lahko poškodujejo, vnamejo ali celo eksplodirajo. Običajno se to zgodi z nekakovostnimi baterijami, ki niso originalne ali pa so del izjeno poceni izdelkov neznanih proizvajalcev. Izpostavljeni smo tudi hekerskim podvigom, saj so sodobne tehnološke naprave računalniško vodene in povezane v splet, torej so lahko tudi tarča hekerjev. Ampak to so tveganja, ki jih nekako sprejemamo in jih lahko omejimo z malo razmisleka. Eksploziv v napravah pa je čisto nekaj drugega, kajne? Zato je na mestu vprašanje: kako je ta prišel v naprave? Predvsem zato, da razumemo ali so bile tarče izbrane in eksploziv samo v njihovih napravah ali pa se je ciljalo “na široko”, da se s tem zajame tarče, žal pa tudi nedolžne. Ko pride do terorizma in tudi državnega terorizma so pravila igre hitro kršena in civilne žrtve sprejemljive.
Kako so pagerji postali bombe?
Po poročanju Associated Pressa je bil napad verjetno izveden tako, da so v pagerje skrili zelo majhne količine zelo eksplozivnega materiala. Načeloma bi lahko obveščevalni operativci to storili tako, da bi naprave z eksplozivom opremili že v proizvodnji. Je pa to manj verjetno, saj so napadi ciljali na Hezbollah in ne na vse z določenim modelom pagerja. Zato so storilci skoraj zagotovo pagerje prestregli, ko so že bili v pošiljki, za katero se je vedelo, komu je namenjena. Potem je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo pagerji uporabljeni ali pa storilci razkriti.
Ali so tudi drugi pripomočki ogroženi?
Malo verjetno oziroma nemogoče je, da bi bil vaš telefon, slušalke ali tablica predelani tako, da bi vključevali pentaeritritol tetranitrat ali heksogen, dve spojini, za kateri trenutno sumijo, da sta bili uporabljeni v eksplozijah v Libanonu. Zakaj ne? Dogodki so potrdili, da je možno teh nekaj gramov eksplozivne snovi stlačiti marsikam. Ampak to ni enostavno, tveganje odkritja je s količino naprav vse večje, tudi število vpletenih ljudi se z masovno proizvodnjo povečuje. Praktično nemogoče je, da bi nekdo v vse izdelke določene znamke in modela namestil eksploziv. V praksi je to lažje izvesti med distribucijo od proizvajalca k kupcu. S tem se tudi zagotovi, da se cilja specifično tarčo in ne kar neselektivno. Potrebno je le prestreči pošiljko z znanim prejemnikom za katerega se ve, da dobavlja izdelke tarči. Potreben je čas, ekipa, ustrezna oprema in seveda predhodno podrobno načrtovanje. Vse našteto je izvedljivo, sploh pri organiziranih napadalcih in sploh če imajo državno podporo.
Zakaj smo najprej pomislili na baterije?
Vemo, da lahko eksplodirajo ali gorijo. To smo že doživeli, je v splošni zavesti ljudi. Prve teorije so bile, da so hekerji sprožili interni proces v pozivniku, ki je preobremenil vgrajeno litij ionsko baterijo in sprožil njeno uničenje. Ampak ta scenarij ima luknje. Eksplozije so bile časovno usklajene. Zaradi različne napolnjenosti baterij bi bilo nemogoče doseči takšno časovno usklajenost. Poleg tega bi morale baterije vsebovati dovolj energije, po domače biti dovolj polne, da bi lahko zagorele ali eksplodirale. Pa da ne omenjamo še dejstva, da pri uničenju baterije najpogosteje nastane požar, ne pa eksplozija. Vse to so dejstva, ki so privedla do tega, da se je teorija preobremenitve baterij kmalu razblinila in nastopil je drugi scenarij, ki so ga podprle tudi preiskave ostankov eksplodiranih pozivnikov.
Nov obraz terorja
Trenutno se preiskovalci in javnost ukvarjajo s preiskavo, ki naj bi razkrila kako in kje se je eksploziv znašel v pozivnikih in sedaj tudi prenosnih radijskih postajah. Seveda je to pomembno ugotoviti, vse bolj jasno pa je, da gre za načrtovano akcijo, ki je imela definirano tarčo, vektorje napada (pozivnike in prenosne radijske postaje) in izvajalce.
Slednji so morali pridobiti obveščevalne podatke o tem, da Hezbollah uporablja določene modele pozivnikov, da jih občasno dokupi, kje in kdaj jih nabavlja in po kakšni poti od proizvajalca do končnega uporabnike izdelki potujejo. Pridobiti so morali informacijo o nakupu, identificirati možno točko prestrezanja pošiljke, vzpostaviti ustrezne človeške vire, ki so omogočili prestrezanje. Poskrbeti so morali za primerno obliko eksploziva, ki je omogočila ekipi hitro namestitev v naprave. Poskrbeti so morali za to, da je bila ekipa pravočasno z vsem potrebnim na točki prestrezanja pošiljke.
Skratka, cel kup operacij, ki so jih resnici na ljubo sposobne neodkrite speljati predvsem največje teroristične organizacije z zelo razvito obveščevalno in operativno infrastrukturo ali pa državni akterji, ki delujejo neposredno ali (vsaj delno) preko najetih podizvajalcev. Odgovor si naj vsak poišče sam. Zelo verjetno pa je, da resnice v celoti javnost ne bo izvedela, sploh če so zadaj državni akterji. Kar je pomembno je, da se žal nižajo že tako prenizki standardi bojevanja in pa tudi, da se zavedamo ranljivosti naprav. Pa še nekaj. Kar se je zgodilo v Libanonu se lahko zgodi še kje.
Kaj sploh so pozivniki?
Pozivniki ali “pagerji” so naprave, ki služijo obveščanju njihovega imetnika. Prejemajo lahko enostavna ali celo tekstovna in glasovna sporočila. Včasih so bile precej razširjene, potem pa je mobilna telefonija pozivnike nekako izpodrinila v tehnološko pozabo. Danes se pozivniki še uporabljajo. Najpogosteje jih boste srečali v restavracijah. Ko prevzamete plošček ki začne piskati, ko je vaša jed pripravljena, imate pred sabo pozivniki. Ta deluje tako, da ima vsak plošček svojo pozivno kodo. V restavraciji pa je poleg tega še sistem preko katerega lahko sprožijo piskanje točno določenih ploščkov. Ta proces je lahko tudi avtomatiziran. Komunikacija med oddajnikom in ploščki je brezžična. Takšni sistemi imajo omejen doseg nekaj sto metrov.
Podobne pozivnike uporabljajo tudi v zdravstvu, reševalnih službah ipd. Koristni so zato, ker delujejo povsem neodvisno od ostalih komunikacijskih sistemov in lahko predstavljajo dodatno, alternativno komunikacijsko pot, ki deluje četudi recimo pride do preobremenitve javnih komunikacijskih sistemov. Po svetu obstaja še nekaj držav z operaterji, ki nudijo pokritost ozemlja s komercialno storitvijo “paginga”. Seveda pa lahko takšne sisteme postavijo tudi organizacije, saj imajo takšni oddajniki velik doseg, zaradi nizkih uporabljenih frekvenc pa se signal dobro širi tudi v zaprte prostore. Rešitev je priljubljena tudi ker je precej nizkotehnološka in je pagerje težko zlorabiti za sledenje njihovih uporabnikov. Pri nas sistem pagerjev oziroma osebnega klica uporabljajo npr. gasilci, deluje preko sistema zvez ZA-RE, ki je namenjen potrebam zaščite in reševanja.
