Vstopite v svet, kjer denar ne pomeni več fizičnih bankovcev in kovancev, temveč enke in ničle v digitalnem obliku. Evropska komisija razmišlja o uvedbi digitalnega evra, kar pomeni, da bi lahko imeli svoje evre namesto v denarnici shranjene na mobilnem telefonu ali spominski kartici. Digitalni evro ne bi zamenjal obstoječih kovancev in bankovcev, temveč bi deloval vzporedno, kot dodatna možnost za plačevanje.
Kaj je digitalni evro?
Digitalni evro je centralnobančna digitalna valuta, ki bi bila elektronski ekvivalent gotovini. Lahko bi ga uporabljal vsakdo v euroobmočju in je zasnovan tako, da je za uporabnike enako varen in prijazen kot fizični evri. Digitalni evro se ne bi razlikoval od “zasebnega denarja”, vseeno pa bi pri plačilu z digitalnim evrom lahko uporabljali kartice in telefonske aplikacije.
Proces uvedbe digitalnega evra
Uvajanje digitalnega evra je proces, ki se je začel v oktobru 2021 in bi se predvidoma končal v oktobru 2023. Med tem procesom se preučujejo vse potrebne podrobnosti, kot so način delovanja digitalnega evra, način njegove distribucije in vpliv, ki ga bo imel na trg.
Digitalni evro kot dopolnilo gotovini
Digitalni evro ne bo nadomestil gotovine, ampak bo dopolnilo zanjo. Digitalni evro bo omogočil hitra in varna digitalna plačila kot odziv na rastoče potrebe potrošnikov v digitalni dobi. Digitalni evro ne bo alternativna valuta, temveč bo zgolj še en način plačevanja v eurih, ki bo izpolnjeval vedno večje želje ljudi in podjetij, da plačujejo digitalno. Digitalni evro bo zamenljiv z bankovci v razmerju ena proti ena.
Kako bi deloval digitalni euro?
Digitalni euro bi bil elektronsko plačilno sredstvo, ki ga lahko uporablja vsakdo v euroobmočju. Deloval bi kot elektronski ekvivalent gotovini. En digitalni euro bi bil enakovreden enemu evru, ki ga imamo v denarnici. Ko bi želeli plačati nekaj, bi lahko namesto iskanja kovancev in bankovcev, preprosto izvlekli telefon in hitro, varno in enostavno plačali.
Ali bo digitalni euro temeljil na tehnologiji veriženja blokov?
V tem trenutku še ni znano, ali bo digitalni euro temeljil na tehnologiji razpršene evidence, kot je veriženje blokov. Eurosistem preizkuša različne pristope in tehnologije, ki bi se lahko uporabile za digitalni euro. Ta proces vključuje tako centralizirane kot decentralizirane rešitve.
Kako varno bi bilo plačevanje z digitalnim eurom?
Digitalni euro bi bil tako varen in uporabniku prijazen, kot so danes bankovci in kovanci. Za plačevanje z digitalnim eurom bi lahko uporabljali kartice in telefonske aplikacije, ki jih že poznate. ECB bi poskrbela, da bi bile transakcije varne, zasebne in da bi vaši osebni podatki ostali zaščiteni.
Zakaj bi ljudje uporabljali digitalni euro?
Ljudje se vedno bolj zanašajo na digitalne tehnologije, tudi za plačevanje. Ali ste že kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi lahko denar hranili kar na telefonu ali spominski kartici, namesto da ga iščete v denarnici ali po žepih? Ali pa, če bi plačilo v trgovini potekalo tako, da samo pokažete telefon? Digitalni euro bi bil prav tako privlačen za trgovce ali mala podjetja, ki bi lahko prejemali plačila od svojih strank v digitalni obliki. Plačila bi bila hitra in varna, uporaba pa enostavna. Ta ideja morda ni več tako oddaljena, kot se zdi.
Katere podatke boste predvidoma obdelovali pri plačilih v digitalnih eurih? Boste lahko sledili plačilnemu vedenju ljudi in te informacije delili z vladnimi službami in drugimi javnimi institucijami?
Eurosistem nima potrebe, da bi od individualnih uporabnikov zbiral podatke o plačilih, sledil njihovemu plačilnemu vedenju ali te podatke delil z vladnimi službami ali drugimi javnimi institucijami.
Digitalni euro bi ljudem omogočal, da opravljajo plačila, ne da bi svoje podatke delili s tretjimi strankami, razen kjer je to potrebno za preprečevanje nezakonitih dejavnosti.
Da bi plačila ostala zasebna, bi morale biti zaščitene različne vrste podatkov: identiteta uporabnika, podatki o plačilu (npr. znesek) in metapodatki o transakciji (npr. IP naslov naprave, s katero je bila transakcija opravljena).
Ko bi uporabniki prvič dostopali do storitev v digitalnih eurih, bi se verjetno morali identificirati, vendar bi za njihova plačila kljub temu lahko obstajale različne stopnje zasebnosti.
Visoko stopnjo zasebnosti bi bilo mogoče zagotavljati tudi na druge načine. Identiteta uporabnika bi se denimo lahko hranila ločeno od podatkov o plačilih, tako da bi te informacije lahko pridobile samo finančne obveščevalne enote znotraj natančno določenega pravnega okvira, če bi v primeru suma kaznivih dejanj želele ugotoviti identiteto plačnika in prejemnika plačila.