Zakaj je to sploh pomembno in ali so mobiteli z zasloni, ki imajo običajno hitrostjo osveževanja res toliko slabši?
Že kar nekaj let so v ponudbi mobiteli z zasloni z višjo frekvenco osveževanja. Če je klasični zaslon osvežen 60-krat na sekundo, so mnogi boljši modeli opremljeni z zasloni, ki se osvežujejo pogosteje, 90-krat, 120-krat ali celo 240-krat na sekundo. Ampak kje so prednosti in kje kompromisi?
Prednosti hitrejšega osveževanja
Predvsem naj bi takni zasloni nudili bolj tekoč, gladek prikaz med premikanjem vsebine na zaslonu, recimo pri dinamičnih igrah ali pri premikanju izbirnikov. V praksi je dejansko opaziti bolj gladek prikaz pri zaslonih s 120 Hz, glede na klasične zaslone s 60 Hz, 60 Hz pomeni, da se takšen zaslon zmore osvežiti 60-krat na sekundo.
Slabosti?
Predvsem cena in poraba energije. Hitrejše osveževanje je energetsko bolj potratno, kar lahko negativno vpliva na čas delovanja mobitela.
Kako to rešujejo v praksi?
Ker prednosti hitrejšega osveževanja niso vedno vidne, se mnogi proizvajalci tega lotevajo z algoritmom, ki prilagaja hitrost osveževanja dejanskih potrebam. Apple pri seriji iPhone 14 in modelih iPhone 13 Pro in Pro Max nudi prilagodljivo hitrost osveževanja, od 1 Hz do 120 Hz, odvisno od potreb. S tem je rešitev primerna in dober kompromis, saj manj obremenjuje baterijo, obenem pa nudi lepši prikaz, ko je to dejansko smotrno in vidno. Podobno je recimo pri Samsung Galaxy S22 Ultra.
Dražji kot je mobitel, bolj verjetno je, da zmore prilagajati frekvenco osveževanja zaslona. Cenejši kot je, verjetneje je fiksna. Osnova pa je nekje 60 Hz, v srednjem razredu mobitelov z operacijskim sistemom Android pa 90 Hz. Proizvajalci so našli še eno pot za zmanjšanje porabe energije in sicer z nižjo ločljivostjo prikaza. Manj pik pomeni manj zahtevno procesiranje, to pa manj porabe električne energije. Poleg tega je zaslon najdražji del mobitela, zato so prihranki pri tem zelo zaželeni, a tudi težko dosegljivi, saj so pričakovanja kupcev zelo visoka že v vstopnem cenovnem razredu mobitelov.