Satelitska omrežja za komunikacijo so vse bolj obsežna. Največjemu, omrežju Starlink, se bodo pridružili tudi kitajci, rusi in še kdo. Bo kmalu zmanjkalo prostora nad nami?
Nekaj sto kilometrov nad nami je na tisoče satelitov, ki počno marsikaj. Nekateri s centimetrsko ločljivostjo spremljajo dogajanje na površju. Beležijo vidni spekter, seveda pa tudi infrardeči, zato »vidijo« tudi ponoči. Drugi spremljajo oblake nad nami, tretji, morja, četrti z radarji penetirajo globoko v zemljo in odkrivajo še skrito. Zelo veliko jih prestreza radijske signale, tudi kriptirane in jih preusmerja različnim prejemnikom, med katerimi so praviloma oddelki obveščevalne skupnosti, ki se ukvarjajo s t.i. SIGINT, zbiranjem podatkov iz radijskih signalov, le ti pa se združijo še z analitiko podatkov iz satelitov, ki nas spremljajo v vidnem in nevidnih spektrih. Potem pa je tu še malo morje komercialnih satelitov, o katerih vemo še največ, tudi to, da jih je vse več
Starlink v veliki prednosti – Kitajci pa že dohitevajo ZDA, tudi Rusija ne bo spala
Več kot 4.000 satelitov ima že Starlink v orbiti, pri čemer jih lahko Space X izdela in izstreli ogromno vsako leto, tudi več kot 1.500 na leto, kar je največ od vseh podobnih projektov na svetu. V vesolju je še okoli 600 satelitov ponudnika OneWeb, prihajajo še Amazonovi sateliti, če se omejimo le na najbolj razvpite ameriške ponudnike.
Kitajska vmes razvija svoje kapacitete preko dveh ločenih programov, od teh je eden državni. Trenutno naj bi že imeli kapacitete s katerimi lahko izdelajo okoli 300 komercialnih satelitov na leto, z vsako izstrelitvijo pa jih lahko trenutno v orbito spravijo 18. Dodajmo še, da imata tako ZDA kot Kitajska več proizvajalcev satelitov, zato so njune kapacitete dejansko večje, pri ZDA naj bi dosegale 3.000 satelitov letno, pri Kitajski pa 1.500 letno.
Kitajski navigacijski sateliti že prehiteli GPS, sledi še komunikacijska ofenziva?
Kitajska želi imeti svoja satelitska komunikacijska sistema, enako kot njihov navigacijski sistem, saj ne želijo biti odvisni od ponudnikov iz ZDA ali EU, torej četudi uporabljajo ameriški GPS ali evropski Galileo to ni dovolj, imajo še svoj BeiDou (BDS), ki je mimogrede že prehitel GPS, saj ima v orbiti že dvakrat toliko navigacijskih satelitov, kar 56. Pa tudi njihova natančnost lociranja naj bi bila boljša – manj kot 1 meter pri komercialnih aplikacijah.
Sedaj sledi še ofenziva kitajskih komunikacijskih satelitov, ki bodo najprej pokrili Kitajsko in nato še države, ki spadajo v njihovo interesno območje, torej del Azije, Bližnjega vzhoda, skoraj celotno Afriko in zagotovo še del Pacifika, prej ali slej pa kar večino planeta.
Rusi od ročne k množični izdelavi satelitov, vmešal se je tudi Putin
Tudi Rusija ni mirna. Putin je že lani državnega proizvajalca Roscosmos dregnil, zakaj ne zmore izdelati več satelitov na leto. Dal jim je rok do 1. julija letos, da vpeljejo vzporedno proizvodnjo večih satelitov hkrati ter avtomatizacijo tega procesa. V preteklosti je Rusija satelite izdelovala predvsem ročno, enega za drugim, kar močno omejuje kapacitete. Tako naj bi imela Rusija v orbiti le okoli 250 satelitov, kar je manj kot 3 odstotke vseh satelitov, ki so nad nami. Poglejmo še, kje so z navigacijskim sistemom satelitov in pa komunikacijsko konstelacijo. Slednja se bo imenovala Sfera in jo bo tvorilo 264 satelitov, ki bodo primarno pokrivali območje Rusije ter sosednjih držav, poleg komunikacij pa bodo izvajali tudi opazovanje površja. Za navigacijo skrbi sistem GLONASS, ki je začel nastajati že pred 54 leti. Danes pokriva praktično ves planet, od ameriškega GPS je boljši tudi v tem, da bolje pokriva skrajni sever in jug zemlje. Po natančnosti je primerljiv z GPS, a slabši kot kitajski BeiDou. GLONASS ima sicer različne generacije satelitov, aktualna je v celoti izdelana iz ruskih komponent. Tudi vsi ključni nadzorni elementi sistema GLONASS so na ozemlju Rusije, jih je pa nekaj še v Nikaragvi, Braziliji in bivših državah Sovjetske zveze.
Japonska s svojim regionalnim sistemom QZSS
Od leta 2010 ima tudi Japonska svoj satelitski sistem, ki ima trenutno 4 uporabne satelite, ki pokrivajo Azijo. Japonska se je za svoj sistem odločila ker je imela težave z delovanjem GPS v urbanih središčih, sploh tam, kjer so visoke stolpnice. Zato so svoje satelite razporedili v zelo visoko orbito in so zato skoraj vedno tik nad uporabniki. Sistem QZSS je tudi kompatibilen z GPS in zmore s kombinirano rabo obeh temeljito izboljšati natančnost lociranja.
Kaj podpira vaš mobilni telefon?
Skoraj vsi sodobni mobiteli imajo podporo večih satelitskih navigacijskih sistemov. Poleg ameriškega GPS podpirajo še evropski Galileo, ruski GLONASS in kitajski BeiDou (BDS) ter tudi japonski QZSS, ki pokriva predvsem Azijo.