Indeks telesne mase (BMI) je že dolgo uporabljen kot merilo za splošno zdravje, vendar pa nova študija z Univerze Rutgers izpostavlja njegove pomanjkljivosti in napake pri določanju tveganja za smrtnost.
Kljub temu, da je BMI preprosto orodje za sledenje in merjenje, kritiki opozarjajo, da ne upošteva drugih dejavnikov, ki lahko prispevajo k večji teži ali slabemu zdravju, kot so socialni, okoljski ali genetski dejavniki.
Študija, ki je analizirala podatke več kot 500.000 moških v ZDA, je pokazala, da so ugotovitve glede povečanega tveganja smrtnosti pri tistih, ki so bili opredeljeni kot debeli na podlagi samega BMI, večinoma netočne. BMI je bil v teh primerih izračunan na podlagi samo-poročanja o teži in višini.
Potrebne bodo nadaljnje študije, ki bi bolje upoštevale zgodovino teže, telesno sestavo in vzroke smrti. Prav tako so ugotovili, da se medicinskih odločitev ne bi smelo sprejemati zgolj na podlagi BMI.
Na področju javnega zdravja je v zadnjem času opaziti premik stran od tega dolgoletnega merila zdravja. Junija so delegati na letnem srečanju Ameriškega zdravniškega združenja sprejeli novo politiko, ki pojasnjuje, kako naj bi se BMI uporabljal v medicini. Združenje predlaga, da bi se BMI moral uporabljati skupaj z drugimi “veljavnimi ukrepi” tveganja, vključno z ocenjenim deležem telesne maščobe, obsegom pasu in genetsko/metaboličnimi dejavniki.