Ste kdaj kupili novo, bleščečo tehnološko igračko, jo prinesli domov, odprli škatlo z navdušenjem otroka na božično jutro, jo vklopili … in ugotovili, da vas nagovarja izključno v jeziku, ki ga nazadnje niste uporabljali od srednješolskih dni? Če se vam zdi ta scenarij znan, niste edini. A zdi se, da so dnevi, ko smo se morali prebijati skozi menije v angleščini, nemščini ali celo mandarinščini, šteti.
Vlada je namreč potrdila sklep, ki bo proizvajalce prisilil, da svoje naprave naučijo govoriti slovensko. Je to nujen korak k digitalni enakopravnosti ali le še en primer birokratske vneme, ki spominja na predpisovanje oblike kumaric? Poglejmo podrobneje.
Zakaj se to sploh dogaja? Ali res potrebujemo zakon za jezik v telefonu?
Na prvi pogled se ideja, da država predpisuje jezik uporabniškega vmesnika, zdi malce … pretirana. V kolektivni zavesti Evropejcev še vedno živi mit o direktivah, ki določajo ukrivljenost banan. In zdaj naj bi podobna logika veljala za pametne telefone, računalnike in celo avtomobile? A ko odgrnemo tančico humorja, se pokaže precej bolj tehtno ozadje, ki temelji na dveh ključnih stebrih: vključenosti in varnosti.
Dejstvo je, da vsi nismo poligloti. Medtem ko se mlajše generacije pogosto znajdejo v angleško govorečem digitalnem svetu, za mnoge starejše ali tehnično manj vešče uporabnike jezikovna ovira predstavlja nepremostljiv zid. Predstavljajte si upokojenca, ki želi uporabljati pametni telefon za stik z vnuki, a ga že pri prvi nastavitvi ustavi zahteva po izbiri med “Wi-Fi network” in “Mobile data”. To ni več zgolj vprašanje udobja, temveč digitalne izključenosti. Z lani sprejetim Zakonom o javni rabi slovenščine država preprosto pravi: digitalni svet je postal del javnega prostora, in v tem prostoru mora biti slovenščina enakovredno zastopana.
Drugi, morda še pomembnejši razlog, je varnost potrošnikov. Pametni dom ni več znanstvena fantastika. Pečica, ki jo upravljate preko aplikacije, pametni termostat ali varnostna kamera – vse to so naprave, kjer nerazumevanje opozorila ali nastavitve lahko vodi v resne težave. Še bolj očitno postane pri povezanih avtomobilih. Opozorilo o prenizkem tlaku v pnevmatikah ali napaki na zavornem sistemu mora biti jasno in nedvoumno. Če uporabnik zaradi jezikovne prepreke ne razume kritičnega sporočila, se tveganje za nesrečo drastično poveča.
Katere naprave bodo morale na tečaj slovenščine?
Seznam kategorij naprav, ki ga je potrdila vlada, je precej obsežen in zajema praktično vse ključne točke našega digitalnega življenja. Ne gre le za prevod nekaj gumbov; zakon zahteva, da je funkcionalnost naprave v slovenščini enakovredna funkcionalnosti v drugih podprtih jezikih. To pomeni polno lokalizacijo, vključno z operacijskim sistemom in uporabniškim vmesnikom.
Na seznamu so se znašle naslednje kategorije:
- Pametni mobilni telefoni in tablični računalniki: To je najbolj očiten in verjetno najpomembnejši del. Operacijski sistemi, kot sta Android in iOS, predstavljajo glavno jezikovno okolje za večino ljudi.
- Računalniki: Namizni in prenosni računalniki z vsemi pripadajočimi operacijskimi sistemi.
- Pametne ure in nosljive naprave: Tudi vaša zapestnica za merjenje srčnega utripa vas bo morala spodbujati v maternem jeziku.
- Pametni televizorji in sprejemniki: Konec iskanja nastavitev za podnapise v angleških menijih.
- Igralne konzole.
- Povezani avtomobili: Informacijsko-zabavni sistemi v vozilih.
- Naprave pametnega doma: Od pametnih zvočnikov do pametnih hladilnikov in pralnih strojev.
Svet Divjega Zahoda proti urejenemu vrtu: Kdo je bil priden do sedaj?
Do sedaj je bila jezikovna podpora prepuščena na milost in nemilost proizvajalcev. Za majhen, dvo-milijonski trg, se mnogim globalnim velikanom preprosto ni zdelo vredno vlagati v prevajanje in lokalizacijo. To je bil svet “digitalnega Divjega Zahoda”, kjer so pravila postavljali največji igralci, manjši trgi pa so se morali prilagoditi.
Novi zakon to paradigmo obrača na glavo. Slovenija s tem sporoča, da digitalna suverenost vključuje tudi jezikovno suverenost. Zanimivo je, da so se nekateri proizvajalci odzvali, še preden je zakonodaja postala polno operativna. Ministrstvo za kulturo je izpostavilo Apple, ki je z iOS 18 (predviden za jesen 2024) končno dodal sistemsko podporo za slovenščino. To je ogromen korak, saj je Apple dolga leta veljal za trdnjavo, ki se upira podpori za manjše jezike. Očitno je, da pritisk zakonodaje (tako slovenske kot širše evropske) deluje.
Na drugi strani imamo Android, ki je bil zaradi svoje odprte narave vedno bolj fleksibilen, a je kakovost prevodov pogosto nihala od proizvajalca do proizvajalca. Sedaj bo standardizacija postala nujna za vse.
Več kot le besede
Kar se je na začetku morda zdelo kot nepotrebno birokratsko zatezanje, se ob podrobnejšem pregledu izkaže za premišljen in nujen korak v digitalno dobo. Ne gre za to, da bi morala vaša mikrovalovna pečica recitirati Prešerna, temveč za temeljno pravico do uporabe tehnologije v lastnem jeziku.
Zakon o javni rabi slovenščine v digitalnem okolju ni le zaščita kulturne dediščine; je orodje za večjo socialno vključenost, višjo raven varnosti potrošnikov in jasno sporočilo tehnološkim gigantom, da tudi manjši trgi štejejo. Morda je torej čas, da na tovrstne predpise nehamo gledati skozi prizmo ukrivljenih banan in začnemo v njih videvati orodje za gradnjo bolj pravičnega, varnega in dostopnega digitalnega sveta. Za vse. Tudi za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni “swipe right”.
